Bolj kot hlastamo za zrakom, bolj se dušimo!
Pred nekaj več kot sto leti je danski biokemik Christian Bohr odkril zelo pomembno zakonitost.
Nižji kot je parcialni tlak ogljikovega dioksida (CO2) v arterijski krvi (paCO2), večja je afiniteta hemoglobina do kisika, ki se veže nanj.
Ta ugotovitev zelo na kratko pomeni, da je za učinkovito celično dihanje oziroma vezavo kisika v tkiva, ključen plin ogljikov dioksid (CO2) in ne kisik (O2). Višji kot je delež CO2 v pljučnih mešičkih (alveolih), višji je odstotek tudi v krvi, saj se arterijski tlak (paCO2) meri glede na koncentracijo alveolarnega CO2. Alveolarni CO2 pa je določen z dihalnim volumnom. Da torej dosežemo višji odstotek CO2 v alveolih, je treba dvigniti učinkovitost dihanja, oz. dihanje prilagodit realni potrebi po vnosu kisika.
Dolgotrajna hiperventilacija, popačen dihalni vzorec, kronično zakrčene dihalne mišice, visoka napetost v trebušni votlini, kronični stres in prehiter življenjski tempo so vzroki za povišan tempo dihanja oz. pretok zraka skozi pljuča in posledično nižji CO2 v alveolih. To pa vodi v kronično zasičenost s kisikom (O2), ki pa nima prostora, da bi se ustrezno vezal na hemoglobin v eritrocitih ter se posledično prenesel po krvožilnem sistemu do mišic, organov, možganov itd.
Zato imamo, kljub temu da imamo več kot dovolj kisika (O2) v pljučih in krvi (normalna vrednost O2 v eritrocitih je tudi ob umirjenem dihanju 95% do 99%), občutek, da nam ga primanjkuje.
Med intenzivnejšo telesno aktivnostjo, bolezenskim stanjem ali dolgotrajnejšim naporom se lahko zgodi, da dihamo pospešeno, pogosto na usta, kar samo še zniža koncentracijo CO2, saj ta plin ves čas izdihujemo. Tako nam kisika dejansko primanjkuje vedno bolj in občutek je, kot da se dušimo. Podobno, kot da bi bili dehidrirani sredi bazena s čisto pitno vodo.
Ker imamo kisika (O2) v ozračju ogromno, je logična posledica, da dihamo hitreje in preobilno. Podobno je kot s hrano, ki jo imamo tudi glede na preteklost, v izobilju. Tudi hrane dandanes povprečno gledano pojemo več kot je realno potrebujemo. A hrano moramo plačati, tako da vsaj malo premislimo glede vnosa. Kisik pa je (zaenkrat) še zastonj, negativne posledice previsoke nasičenosti s kisikom ter hiperventilacije, pa so bolj zakasnele. Tako, da se bolj malo brigamo za naš dihalni ritem in koncentracijo ogljikovega dioksida.
Ob poznavanju biokemijskih procesov, ki potekajo znotraj nas je dobro vedeti, da je “šef” ogljikov dioksid in ne kisik. Nefunkcionalno dihanje ter kronično prehitro dihanje pa lahko povzroči respiratorne težave, bolezni dihal, pogoste prehlade, slabi imunski sistem. Kronični bronhitis, Covid, astma, spalna apneja in podobno, so samo nekatere od posledic.
Nižji povprečni CO2 v krvi vodi tudi v nižji pH krvi, kar pomeni bolj kislo kri. Zakisanost znotraj telesa pa lahko povzroči mnoge težave kot so refluks, zgaga, karies, znižanje kostne gostote ter mnoge hujše oblike vnetnih procesov ter bolezni.
Gledano celostno, je upoštevanje Bohrovega efekta zelo pomembno za splošno homeostazo v somi (nas).
Z AEQ dihalnimi vajami ter rednim izvajanjem AEQ dihalnih protokolov lahko v nekaj mesecih ponastavimo senzorje v centru za nadzor dihanja. Kemoreceptorji, ki so “navajeni” na visok delež kisika in prenizek delež CO2, reagirajo prehitro in tako imamo stalen občutek, da moramo vdihniti hitreje, kot je to realno potrebno. Ko pa nekaj mesecev “treniramo” dihanje, se postopno prilagodimo na višji delež CO2 in bolj zdravo ravnovesje obeh plinov (O2 in CO2).
Na vseh programih AEQ metode, še posebaj pa AEQ dihanja ter tudi na funkcionalnih vadbah, redno ponavljamo dihalne vaje ter dihalne protokole, ki so ključ, do bolj funkcionalnega dihanja ter bolj uravnoteženega razmerja kisika in ogljikovega dioksida v telesu.
Več o AEQ metodi ter AEQ dihanju pa si lahko preberete na tej podstrani: AEQ metoda in AEQ dihanje
