Skip to content Skip to sidebar Skip to footer

Vpliv somatike na delovanje avtonomnega živčnega sistema

Vpliv somatike na avtonomni živčni sistem – naslovnica

Avtonomni živčni sistem (AŽS), kot že samo ime pove, deluje brez našega zavestnega nadzora. Sem spadajo krvožilni sistem, limfni sistem, dihalni sistem ter prebavni in presnovni sistem. AŽS deluje samodejno in uravnava vse telesne funkcije (homeostazo) ter je vir vseh preživetvenih nagonov.

Obstaja pa še periferni oz. somatski živčni sistem, ki se predvsem nanaša na prečnoprogaste skeletne mišice in deluje pod vplivom naše volje oz. zavesti. Ta sistem je prepleten v možganih in preko različnih centrov posredno vpliva na stanje AŽS.

AŽS deluje na tri načine:

  • simpatični (beg in/ali boj),
  • parasimpatični (regeneracija in presnova/prebava),
  • travmatični šok oz. zamrznitev (deregulacija AŽS).

Simpatikus in parasimpatikus sta lažje določljiva, saj ju lažje prepoznamo v določenem stanju. Travmatični šok ali zamrznitev pa je težje določljiv, ker ima različne oblike delovanja in takšno delovanje pogosto spregledamo.

Kako lahko vplivamo na AŽS

Možgani delujejo kot omrežje in kontrolni center, ki pa nima nadvlade. AŽS je del celotnega omrežnega sistema in ker je avtonomen, je pod vplivom nevronskega delovanja, ki je odvisno od mnogih dejavnikov. Zaradi nevroplastičnosti možganov imamo možnost postopnih sprememb nevronske mreže, torej lahko zavestno vplivamo na to, da spreminjamo vedenje, gibanje, dihanje in odnose. S tem spreminjamo delovanje možganov in nevronske mreže tako, da stare povezave razpadajo in se vzpostavljajo nove.

Zavestno spreminjanje je počasno, ker imamo omejeno kapaciteto za spremembe. Prefrontalni korteks naj bi imel približno 10 % vpliva in porablja mnogo več energije kot preostali deli možganov. Zato za spremembo podzavesti potrebujemo veliko časa.

S somatskim gibanjem preko senzorno-motorne povratne zanke vplivamo na AŽS, zato lahko postopno vplivamo tudi na njegovo avtonomno delovanje.

Zavestno dihanje leže z dlanmi na trebuhu in prsnem košu

Sprva je ključno, da začnemo prepoznavati, v kakšnem stanju sploh smo. Če svojega telesa ne čutimo dobro in imamo visoko senzorno-motorno amnezijo (SMA), ne moremo zaznavati, ali smo v parasimpatičnem stanju ali v simpatikusu, čeprav počivamo. Če smo predolgo v simpatičnem načinu delovanja AŽS, bo to čez desetletja izčrpalo telesne sisteme, da bo naše delovanje prešlo v kritično deregulirano stanje. V takšnem stanju izgubimo nadzor, parasimpatični način pa se aktivira prisilno, kot ročna zavora. Gre za podzavestno in telesno varovalko, da ne pride do preobremenitve ali smrti.

Če smo v deregulaciji dolgo časa in tega ne zaznavamo, se to lahko kaže v obliki demence, Alzheimerjeve bolezni, fibromialgije in podobnih resnih stanj, ko morajo za nas skrbeti drugi ljudje ali aparati.

Simpatikus

Živčna prenašalca simpatičnega delovanja sta adrenalin in noradrenalin, ki se izločata skozi nadledvično žlezo v kri. Adrenalin pospešuje glikogenolizo (razgradnjo glikogena v glukozo), kar poveča krvni sladkor, da mišice prejmejo več energije. Hkrati se zviša srčni utrip in pospeši dihanje, da je črpanje krvi hitrejše in s tem dostava glukoze (goriva) v mišice. Ker se tukaj proces pospeši, se mora nekje upočasniti. Procesi alostaze v telesu stečejo tako, da se upočasnita presnova in prebava. Zato imamo pred nastopom ali tekmovanjem pogosto prebavne motnje ali pa hitreje izločamo, saj se telo pripravlja na boj oz. beg, ki sledi. Zato pod stresom tudi pogosto izgubimo apetit.

Vse to z namenom, da lahko ohranjamo višjo koncentracijo. Poveča se nam sposobnost usmerjene pozornosti in delovanje leve možganske hemisfere, ki išče hitre rešitve. Krvni tlak se poviša, žile se stisnejo (vazokonstrikcija), da se kri preusmerja v mišice. Impulzivnost je posledica krčenja gladke mišičnine, da je krvni tlak višji. S tem posledično manj čutimo notranje občutke (interocepcija). Koža na površju postane bleda in hladna, kar je v domeni perifernega oz. somatskega živčevja. Zato tudi manj čutimo in smo manj dovzetni za propriocepcijo.

Tek in dihanje med vadbo

Parasimpatikus

Deluje kot protiutež in naj bi po končani aktivnosti, nastopu, tekmovanju ali stresnem dogodku upočasnil celotno delovanje some: upočasni delovanje srca, zniža krvni tlak, žile se razširijo (vazodilatacija), pospešijo se funkcije presnove in posledično prebave. S tem se krvni tlak okrog gladke mišičnine oz. notranjih organov zniža in aktivira se vagusni živec. Vagusni živec poteka od dela možganskega debla, imenovanega medulla, vse do debelega črevesa. Na poti se razveja v številne organe in dele telesa.

Zato je parasimpatično stanje bolj povezano tudi s povišanim delovanjem desne možganske hemisfere, ki vidi širšo sliko, potrebuje čas ter deluje bolj dolgoročno in strateško. Hkrati pa lahko v takšnem stanju hitro postanemo vznemirjeni, začnemo premlevati in nas postane strah, če naše življenje ni dovolj urejeno in smo pod stalnim pritiskom. Dandanes je to pogosto finančna stiska, časovna stiska ali oboje. Ob tem je tu še pritisk okolice, da moramo biti, delovati in imeti več, kot resnično potrebujemo. Zaradi načina življenja je zato tudi samo po sebi zahtevnejše biti dlje časa v stanju parasimpatikusa.

Sploh zahodni svet, ki časti denar, merljive dosežke in statusne simbole, nam narekuje in nas spodbuja, da smo čim dlje časa v stanju simpatikusa. Tako učimo otroke, sodelavce, učimo v šoli, in zgled, kako naj delujemo, je vsesplošno prisoten v družbi.

Simpatikus premika meje, nas postavi na zemljevid, nam omogoči zmago na tekmovanju ali zaradi pozitivne treme odličen govor ali predavanje. A parasimpatikus je tisti, ki nam da občutek varnosti in regeneracijo. Zaradi parasimpatikusa lahko mirno spimo in se zbudimo spočiti, se hitreje zacelimo in smo manj bolni.

Polivagalna teorija in zamrznitev oz. travmatični šok

Polivagalna teorija, katere utemeljitelj je Stephen Porges, opredeljuje, da se zamrznitveni odziv pojavi, ko boj ali beg nimata več smisla. Preživetveni odziv je po Porgesovem mnenju hierarhičen. Najprej nastopita boj ali beg in če nam ne preostane nič drugega, preidemo v zamrznitev.

V varnih situacijah uporabljamo strategijo, imenovano socialno angažiranje. Gre za evolucijsko najnovejšo strategijo. Omogoča jo poseben del parasimpatičnega živčnega sistema, ki se imenuje ventralni del. Vlakna tega dela so obdana z mielinsko plastjo, kar spodbuja hiter prenos informacij.

Polivagalni semafor – stanja avtonomnega živčnega sistema

Ventralni del je najbolj dejaven, kadar se počutimo varno in sprejeto. To bi moralo biti stanje, v katerem smo večino časa. Ko se ne počutimo ogroženi, nas obdajajo pozitivni občutki, kot so veselje, ljubezen in zadovoljstvo. To stanje spodbuja socialna vedenja, pri katerih smo odprti in komuniciramo z drugimi, kar izboljša naše možnosti za preživetje.

Zamrznitev pogosto vidimo pri divjih živalih. Npr. ko gepard napade gazelo, slednja zamrzne, ko ji gepard skoči za vrat. Naredi se mrtvo, kar pa ni zavestna odločitev, ampak zamrzne zaradi nagonskega refleksa. Tako manj čuti in ima nekaj odstotkov več možnosti, da preživi, če se gepard npr. odloči, da je ne bo pojedel takoj. Znanih je več primerov, ko ranjena žival po odhodu plenilca iz stanja zamrznitve vstane in pobegne.

Pri človeku je travmatični šok oz. zamrznitev pogost, če je bilo naše otroštvo polno travm, šokantnih in nenadnih situacij, ki jih nismo zmogli prenesti in čustveno predelati. Npr. če sta se starša ločila in je mama ostala sama, polna skrbi in vsak dan v eksistencialni krizi. Ali če je bil eden od staršev alkoholik ali pa precej odsoten zaradi obveznosti ali službe in je potem odvečen bes, nezadovoljstvo in potlačena čustva stresal nad partnerjem ali celo otrokom. Tak otrok zamrzne in otrpne, saj je v šoku in povsem nemočen pred tem, kaj bosta oče ali mama naredila. Dejansko je v smrtni nevarnosti, saj teh dejanj ne more razumeti, ker presegajo zmožnosti njegovih možganov, ki do približno 15. leta in tudi kasneje še ne morejo biti dovolj čustveno zreli.

Da je sploh mogoče preiti v deregulacijo AŽS oz. v travmatični šok/zamrznitev, kar imenujemo tudi četrti somatski refleks, je nujen višek življenjske energije ob močni SMA. Pride do istočasne aktivacije simpatikusa in parasimpatikusa. Gre za zasilno zavoro, ki vodi v zamrznitev, utrujenost, depresijo in pomanjkanje motivacije ter povzroča nastanek kompleksnih sindromov, kot so kronična utrujenost, fibromialgija, motnje prebavnega sistema in podobno.

Za osebo z dereguliranim AŽS je značilen odziv panike ali groze ter pretiranega strahu. Sam imam opravka z mnogo strankami, ki so v takšnem stanju in imajo najrazličnejše težave: nespečnost, spalno apnejo, aritmijo, pretirano občutljivost na temperaturne razlike, prenajedanje ali premajhen vnos hrane ter bolezni, ki se lahko razvijejo iz tega, npr. bulimija ali anoreksija. Pogoste so tudi različne vrste alergij, kemične in nekemične odvisnosti, slaba pozornost, avtoimune bolezni, težave z zanositvijo, nosečnostjo ali porodom ter močna iluzija osebe. Pa tudi impotenca, inkontinenca, ankilozirajoči spondilitis in vse vrste težav okrog medenice.

Fizični znaki dereguliranega AŽS

  • Nadledvična žleza sprošča povečane količine kortizola, da smo pripravljeni na boj ali beg. Zato smo preplavljeni z adrenalinom, glukoza pa mora biti ves čas na razpolago v mišicah za akcijo in gibanje. Pogosto dobivamo nenadne signale telesa, tako imenovane »food cravings«, za določeno vrsto hrane, običajno povezano s sladkorjem, nasičenimi maščobami in poživili.
  • Vagusni živec, ki poteka od možganov do črevesja in skozi veliko večino notranjih organov, se umakne in izključi. Zato se pospeši bitje srca in dvigne krvni tlak. Lahko tudi izgubimo zavest ali nadzor nad mehurjem, pojavijo se lahko težave z ledvicami, jetri ali črevesjem.
  • Vagus vpliva tudi na mišice obraza, zato lahko oseba v stanju deregulacije AŽS napačno razbira izraze na obrazih ljudi okoli sebe. Večina ljudi se ji zdi nasilnih, napadalnih in ogrožujočih. Sploh pri ženskah je opazno, da jo lahko partner na nezavedni ravni ogroža, zato je do njega nezavedno preveč agresivna in se vede kot žrtev.

Psihični znaki dereguliranega AŽS

  • Čustveni odzivi so polni strahu, oseba se počuti ogroženo, tudi če za to ni pravega ali tehtnega razloga. Pogosto kar išče razloge za skrb in premlevanje ter se utaplja v vlogi večne žrtve. Ne najde izhoda iz navidezne ali resnične ujetosti v agonijo in depresijo.
  • Zaskrbljenost je vedno prisotna, skrbi jih že, preden se nečesa lotijo, ali pa predvidevajo slab izid. Tipičen primer je, ko slišim: »Jaz tega ne bom niti poskusil, meni to vedno spodleti, jaz nisem za to, ne sili me v to, ker se bo slabo končalo.« Zaradi preteklih slabih izkušenj se jim zdi, da bodo npr. večno drugi. Pogosto čutijo manjvrednostni kompleks in pri sebi iščejo napake, ki se jih ne da odpraviti, npr. »prenizek sem, prekratke roke imam, nisem dovolj pameten«. Podležejo informacijskemu vakuumu ali lažnim novicam, radi verjamejo govoricam in tračem. Ogovarjanje in to, kaj si bo kdo mislil, je zanje nočna mora.
  • Predhodna zaskrbljenost vodi v toksične odnose, kroničen stres in mnoge bolezni ter močno vpliva tudi na ljudi okrog sebe. Takšnega vzorca se ni enostavno otresti, hitro pa se ga »nalezemo«, saj nam je večinoma »domač«.

Pri delu z ljudmi opažam, kako gredo zgoraj naštete težave z roko v roki z močno SMA. Ko telesa ne čutimo dobro, težko opazimo, kam nas vodijo naši vzorci. Pogosto se z najboljšimi nameni sami izčrpavamo – več treninga, več dela, več odrekanja – ker verjamemo, da je to pot do boljšega počutja. Ne gre za pomanjkanje volje ali znanja, ampak za to, da v stanju simpatikusa preprosto ne zaznamo, da telo potrebuje nekaj drugega. Zato je prvi korak upočasnitev in zavedanje, šele nato sprememba.

Odzivi travmatičnega šoka v telesu

Odzivi travmatičnega šoka so na fizični ravni povišan kortizol, sproščanje glukoze iz glikogena, lipoliza in proteinoliza. Krvni tlak se dvigne, ker kortizol povzroča krčenje žil, zavira imunski odziv in nastajanje nove kostnine ter še poveča delovanje adrenalina, kar vodi v hiperaktivnost telesa.

To hiperaktivnost sem občutil že kot otrok. Ves čas sem skakal na mestu, tudi ko za to ni bilo nobene potrebe, imel sem ogromno tikov, bil sem ves čas v gibanju, športal, se afnal ter zelo malo jedel. Grizel sem nohte, se praskal, bil nenehno živahen in težko sem zaspal. Imel sem tudi šum na srcu, ki je sčasoma izzvenel, zelo tih glas, ogromno mozoljev in aken ter mastno kožo. Verjetno je bil to tudi vzrok, da sem imel modno kilo že kot majhen otrok. Imel sem tudi veliko težav z zobmi, veliko kariesa, in danes sem brez šestih kočnikov, saj so mi jih tekom študija izpulili. Na desni zgornji strani imam npr. le štiri zobe.

Prehrana in simpatična dominanca

V zadnjem času se veliko bolj posvečam tudi prehrani in se osredotočam na to, kako zares deluje proces pretvorbe hrane skozi presnovo. Simpatična dominanca ima v kombinaciji z viškom visokokalorične in dostopne hrane močan vpliv na to, da razvijemo odvisnost od nenehnega sladkorja v telesu in krvi. Stalna glikogenoliza povzroči tudi stalno izločanje kortizola, iz česar se razvije povišana visceralna maščoba v predelu trebuha.

Obrok z veliko zelenjave

Odkar pred obroke uvajam zelenjavo in zmanjšujem vnos sladkorjev, opažam dvig življenjske energije in tudi na postavi se mi že pozna.

Avtonomni živčni sistem se uči skozi telo. Na nedeljski gibalni praksi vsak teden vadimo somatsko gibanje in dihanje, ki telesu pomagata iz stanja pripravljenosti v stanje varnosti in regeneracije.

Nedeljska gibalna praksa · online

Preberi, nato začuti v telesu.

Vsako nedeljo ob 20.00 prek Zooma: 45 minut vodenega somatskega gibanja in dihanja. Brez predznanja, v tvojem tempu. Posnetki so ti na voljo v spletni učilnici.

Ob plačilu vnesi kodo TELO in prvi mesec dobiš 50 % popusta (18,50 € namesto 37 €).

Mesečna naročnina, odjaviš se lahko kadarkoli.

QR koda za prijavo na nedeljsko gibalno prakso Skeniraj s telefonom

Leave a comment

0.0/5